Zgodovina
Nekdanja ozkotirna železniška proga (širine 760 mm) med Trstom in Porečom, ki je obratovala med letoma 1902 in 1935, je dobila ime po besedi Parenzo - italijanskem poimenovanju mesta Poreč, zaradi česar jo imenujemo tudi Porečanka. Pomenila je povezavo zaledja z obmorskimi kraji in je tako močno prispevala k gospodarskemu razvoju Istre.
|
O železnici
Parenzana je bila 123,1 km dolga ozkotirna železniška proga, ki je povezovala 33 istrskih krajev od Trsta do Poreča, tako da bi danes potekala po teritorijih treh držav: Italije 13 km, Slovenije 32 km in Hrvaške 78 km. Vagoni so bili dolgi 8,5 m. Potniški so imeli po 30 sedežev, lahko so jih osvetlili s petrolejkami, imeli so balkone, ni pa bilo toaletnih prostorov. Uporabljali so se še tovorni (tako odprti kot zaprti) in prtljažni vagoni. Tik pred ukinitvijo proge je bilo v prometu skupno 180 vagonov.
Postaje ob progi
Zgrajene so bile iz materialov, ki so bili značilni za pokrajino v kateri so se nahajale (les v alpskih deželah, opeka v nižinskih, kamen). Grajene so bile po pravilih avstro-ogrskih državnih železnic. Morale so biti estetske in funkcionalne. Velikost je bila odvisna od pomembnosti in velikosti kraja. Prva kategorija je imela stanovanja za več uslužbencev železnic, dve čakalnici in sanitarije za potnike. V to kategorijo so sodili: Koper, Lucija in Poreč. Druga kategorija je imela stanovanje samo za načelnika postaje in je bila brez čakalnic – nadomeščala jih je veža. Okoli postaje je bil pogosto vrt z okrasnim rastlinjem, kar je še prispevalo k prijetnemu in privlačnemu videzu poslopja. Nekatere postaje so še danes zelo lepo ohranjene in naseljene, zaradi njihovega specifičnega videza pa jih boste med kolesarjenjem zagotovo opazili.
|
Vpliv na razvoj istrskega podeželja
Proga je bila spuščena v promet 1. aprila 1902, ko prvi vlak iz železniške postaje v Bujah krenil proti Trstu, decembra istega leta pa tudi proti Poreču. Proga je pomenila življenje za kraje, saj je vlak vsak dan skozi hribovite, reliefno razgibale kraške predele Istre in poleg potnikov prevažal sol iz Pirana in Sečovelj, oljčno olje iz okolice Buj in Motovuna, sadje, zelenjavo, istrski kamen, apno, les, moko in vino. Po koncu 1. svetovne vojne, ko je bila Istra priključena Italiji, je slednja prevzela tudi upravljanje proge. Sedež družbe se je z Dunaja preselil v Pulj, iz notranjosti Italije pa so pripeljali tako nove lokomotive kot večji del osebja. Približno desetletje je železnica še poslovala rentabilno, nato pa je ob izbruhu gospodarke krize ter zaradi vedno konkurenčnejšega pomorskega in avtobusnega prometa začela prinašati izgubo, zato je iz Rima prišel ukaz o zaprtju proge.
|
Potovanje z železnico
Zaradi številnih ovinkov in vzponov je bila povprečna hitrost vožnje zgolj 25 km/h, tako je celotno potovanje med Trstom in Porečem skupaj z vsemi postanki trajalo okoli 7 ur. Počasna vožnja je potnikom omogočila, da so lahko vmes skočili z vlaka, da so si odtrgali kašen sadež iz sadovnjakov ob progi ali odtočili (v vagonih namreč ni bilo sanitarij). To so izkoriščali tudi mnogi »slepi potniki«, ki si niso mogli privoščiti ne ravno poceni vozovnic, da so se izognili kontrolam. Včasih je na najbolj strmih odsekih lokomotiva »omagala« in so potniki morali izstopiti ter vlak poriniti. Včasih so hudomušni otroci na vzponu tračnice namazali s figami, zaradi česar se je vlak ustavil in je nadaljevanje vožnje bilo možno šele, ko so jih očistili.
Predhodno tudi druga imena
Od dokončanju se je proga uradno imenovala Poreška proga oziroma Parenzaner, zatem pa Istrska železnica ali TPC (Trieste - Parenzo - Canfanaro). Po načrtih naj bi jo namreč zgradili vse do Kanfanarja, kar pa se nikoli ni zgodilo. Domačini so ji pravili kar Istranka ali Istrijanka ter vinogradniška železnica. Ob priključitvi Istre Italiji so jo uradno preimenovali v La Parenzana (italijansko ime za Poreč), vendar domačini tega imena niso sprejeli. Uveljavilo se je šele v letih po 2. svetovni vojni, ko proge že davno ni bilo več. V hrvaščini so ji rekli tudi Porečka.
|
|
Ponovna oživitev v obliki "Poti zdravja in Prijateljstva"
Železnico so ukinili leta 1935, vendar je kljub samo 33 letom obratovanja zapustila neizbrisen pečat v celotnem območju. Ob stoti obletnici otvoritve proge je prišlo do pobude za svojevrstno obnovitev te edinstvene železnice, ki je v začetku 20. stoletja povezovala ljudi in narode. |
Tehnične karakteristike
dolžina: 123 km
razdalja med tračnicami: 760 mm skupno število postaj in postajališč: 35 najnižja točka: 2 m nadmorske višine najvišja točka: 293 m nadmorske višine število krivin: 604 najmanjši krivinski polmer: 60 m največji naklon: 28 ‰ predorov: 8, skupna dolžina 1530 m mostov: 11 viaduktov: 6 povprečna hitrost: 25 km/h najvišja hitrost: 31 km/h |
